Tradicija

 

Začetki naše zgodbe…

Moj dedek Karel Werglez in babica Julijana Werglez sta se kot mladoporočenca napotila čez lužo v daljni svet v Ameriko – Cleveland. Takratne razmere so bile doma izredno težke. V Ameriki sta desetletje trdo delala in se vrnila leta 1908. S seboj sta pripeljala stvari za opravljanje gostinske in mesarske dejavnosti. Za mesarijo razne stroje za predelavo  mesa, za gostilno glasbeno omaro in omaro za  ohlajevanje pijač, katero so nemudoma napolnili z ledom.

Takrat še ni bilo hladilnikov,  tako da so morali zgraditi veliko hladilnico, katero so v zimskem času  napolnili z ledom iz ribnika, ki je v neposredni  bližini naše hiše. Zime so bile dolge in zelo hladne, tako je bil led zelo kompakten in ploskve debele 20 cm. To je vzdržalo za vso leto ohlajevanja. Dedek in babica sta opravljala ti dve dejavnosti do leta 1932. Moj oče Karel Werglez se je poročil istega leta in obrt sta nadaljevala moja starša. Bili so težki časi, svetovna kriza, 2. Svetovna vojna in težko povojno obdobje.

Leta 1956 sem s pomočjo sestre Marice Gajzer prevzela gostilno. Do leta 1963 sva skupaj delali v gostilni,  nakar se je sestra poročila in odselila v Maribor. Med tem časom sem se poročila tudi jaz, a moj mož Ivo Bračič je ostal zvest svojemu poklicu – nadaljeval je mesarsko dejavnost v Mariboru in ledino oral na svojem področju, delo je opravljal strokovno in bil zelo priljubljen.

V naši gostilni je bila vedno na voljo topla hrana. V vseh teh časih smo se poskušali prilagoditi željam svojih gostov, katerih ni bilo malo. Pravijo, da imamo šesti čut.

V knjigi gostov je to razvidno, saj smo imeli čast, da nas je kar dvakrat obiskal dr. Janez Drnovšek in prav tako tudi g. Milan Kučan, g. Janez Janša, g. Igor Bavčar, g. Marjan Rožič, g. Andrej Bizjak, g. Boris Frlec, g. Dragutin Mate ter drugi. Imeli smo čast gostiti sekcijo zdravnikov za gastroenterologijo iz vse Slovenije. Novinar Vasja Ventorini je ob nekem obisku napisal, da ne potrebujemo reklame – a vredno je kaj napisati o naši gostilni. Leta 1984 smo tako prejeli oceno 4 zvezdice in leta 1986 5 zvezdic od ocenjevalne komisije iz Nemčije. Bili so naši redni gostje iz firme BASF iz Ludwigshafna- BRD.

Sodelovali smo pri sekciji gostincev v izvršilnem odboru, organizirali kuharske tečaje, sodelovali na sejmih in razstavah, kjer smo prejeli razna priznanja. Pri naši gostilni se je izobraževalo okrog 20 gostinskih delavcev. Bili smo predlagani za državno odlikovanje.

Svoje dolgoletno delo sem zaključila leta 1987, takrat je na moje mesto stopila snaha Ivanka Bračič, skupaj z mojim sinom Iztokom Bračičem. To je že četrta generacija, katera se trudi ohranjati dobro ime in izboljšati kvaliteto. Mnogo truda smo vložili v obnovo lokala in okolja, za kar smo prejeli že več priznanj. Ivanka že uvaja v delo svoje naslednike, sinova Davorja in Renata,  ki sta za svoj življenjski poklic izbrala gostinstvo.

Danes lahko ponosno rečemo, da obstajamo že polnih 100 let, kar je v ponos naše družine ter upamo, da se bo naša gostinska pot še dalje tako uspešno nadaljevala.

Avtor: Karolina Bračič